Tvegana igra

Presoja tveganj brez presoje koristi je le polovica razmisleka. In polovica razmisleka je pot do preveč previdnih odločitev.

Kaj nam povedo raziskave

Mariana Brussoni: celovit pregled literature (2015)

Mariana Brussoni in sodelavci iz kanadske Univerze Britanske Kolumbije so leta 2015 objavili sistematični pregled, ki je postal mejnik v razpravi o tvegani igri. Pregled z naslovom 'What is the Relationship between Risky Outdoor Play and Health in Children?' je zajel 21 raziskav in povzel, kaj pravijo obstoječe študije o povezavi med tvegano igro na prostem in otrokovim zdravjem.

Glavne ugotovitve:

• tvegana igra na prostem je povezana z večjo ravnijo telesne aktivnosti otrok,

• otroci, ki imajo priložnost za tvegano igro, kažejo boljšo socialno kompetentnost,

• povezava s pozitivnim duševnim zdravjem je podprta, čeprav je kakovost raziskav na tem področju še mešana,  

• Resnih poškodb pri tvegani igri je malo – bistveno manj, kot so poškodbe zaradi sedentarnega načina življenja na dolgi rok.

Skupina Brussoni je kasneje s kanadskimi pediatričnimi organizacijami pripravila tudi uradno izjavo (Position Statement on Active Outdoor Play), v kateri priporoča, da se otrokom omogoči čim več priložnosti za tvegano igro. Izjava je podprta s strani več zdravstvenih in pedagoških institucij.

Peter Gray: upad igre in porast duševnih težav

Ameriški psiholog Peter Gray v svoji knjigi 'Free to Learn' (2013) in v številnih znanstvenih člankih dokumentira nekaj, kar je za otroštvo v razvitih državah morda najbolj vznemirljivo: paralelni trend upada svobodne igre (vključno s tvegano) in porasta otroških duševnih motenj – predvsem anksioznosti in depresije – v zadnjih petih desetletjih.

Gray ni prvi, ki to povezavo predlaga, je pa eden prvih, ki jo je sistematično analiziral. Njegov argument je, da svobodna igra – vključno z njenimi tveganimi elementi – daje otroku občutek obvladovanja lastnega življenja (internal locus of control). Ko ta občutek izgine, se pojavi občutek nemoči, ki je osnova za razvoj anksioznosti in depresije.

Kljub temu je potrebna previdnost: korelacija ni isto kot vzročnost. Gray sam v svojih delih priznava, da je razmerje med upadom igre in porastom duševnih motenj zahtevno za natančno dokazovanje. Vendar se trend v različnih državah in populacijah ponavlja, kar nakazuje na močno povezavo.

David Ball in Tim Gill: presoja tveganj in koristi

V britanskem kontekstu sta David Ball in Tim Gill s sodelavci razvila pedagoški okvir, imenovan 'risk-benefit assessment' – presoja tveganj in koristi. Njun pristop ni izhajal iz laboratorija, temveč iz let dela s pedagoško in varnostno prakso v britanskih šolah in igriščih.

Okvir je leta 2012 formaliziran v vodniku 'Managing Risk in Play Provision: Implementation Guide', ki ga je izdal britanski Play Safety Forum. Vodnik je postal referenca, na katero se sklicujejo tudi raziskovalci in vlade. Osrednja misel, ki jo prinaša: tvegane aktivnosti ne moremo presojati zgolj z vidika možnih negativnih posledic. Upoštevati moramo tudi razvojne koristi in šele tehtanje obojega vodi do utemeljene pedagoške odločitve.

V pedagoški javnosti se pogosto srečujemo z dvema nasprotujočima si glasovoma. Prvi pravi: 'Tvegana igra je naravna, ni je treba razlagati, otroci so se tako igrali od nekdaj.' Drugi pravi: 'Tvegana igra je moderna zahteva, za katero nimamo dokazov, da je varna.' Resnica se skriva drugje – v raziskavah, ki so se v zadnjih dveh desetletjih izjemno razbohotile in ponujajo natančen, utemeljen odgovor.

V tem članku pregledamo ključne raziskovalne smeri, ki so oblikovale sodobno razumevanje tvegane igre. Osredotočamo se na tisto, kar je dobro dokumentirano in razmeroma nesporno – in iskreno priznamo tudi, kje raziskave še ne ponujajo jasnih odgovorov. Prav ta iskrenost je pomembna: znanje brez meja ni več znanje, temveč prepričanje.

Raziskave o tvegani igri so temelj, na katerem pedagoška praksa lahko stoji pokončno – tudi ko se pojavijo dvomi.

Ellen Sandseter: razvrščanje tvegane igre

Norveška raziskovalka Ellen Beate Hansen Sandseter je leta 2007 objavila članek, ki je postal eno najpogosteje citiranih del na področju tvegane igre. V njem je tvegano igro razdelila v šest kategorij, ki jih je prepoznala z opazovanjem otrok v norveških vrtcih: igra na višini, igra s hitrostjo, igra z orodji, igra ob nevarnih elementih (voda, ogenj), divja igra (rough-and-tumble) in igra, v kateri otrok raziskuje, kako se izgubi iz vidnega polja odraslih.

Ta razvrstitev ni zgolj taksonomija. Je pedagoški okvir, ki vzgojiteljem in raziskovalcem omogoča skupno razumevanje in primerjavo raziskav. Danes je sprejeta kot standardni model po celotnem svetu. Sandseter je kasneje s sodelavci to razvrstitev natančneje oblikovala in jo uporabila v številnih nadaljnjih raziskavah.

Hipoteza antifobnega učinka
(Sandseter in Kennair, 2011)

Verjetno najpomembnejša teoretična razlaga, zakaj otroci tvegano igro tako iščejo, je prišla leta 2011, ko sta Sandseter in Leif Kennair objavila članek z naslovom 'Children's Risky Play from an Evolutionary Perspective: The Anti-Phobic Effects of Thrilling Experiences'. V njem sta predlagala, da tvegana igra deluje kot evolucijsko oblikovan mehanizem, s katerim se otroški živčni sistem 'cepi' proti pretiranim strahovom.

Preprosto povedano: otrok, ki se v varnem kontekstu postopno izpostavlja tisti vrsti stresa, ki ga v tvegani igri doživlja – višini, hitrosti, izgubljanju iz vidnega polja – razvije boljšo sposobnost obvladovanja strahu v kasnejših življenjskih okoliščinah. Otrok, ki je tvegane igre prikrajšan, ima po tej hipotezi večjo verjetnost za razvoj pretiranih fobij in anksioznosti.

Hipoteza temelji na logiki evolucijske psihologije in je skladna s terapevtskimi postopki za zdravljenje fobij pri odraslih (postopna izpostavljenost). Vendar je pomembno poudariti, da gre za teoretični okvir, podprt z množico posrednih dokazov, ne za eksperimentalno dokazan vzročni mehanizem. V raziskovalni skupnosti je široko sprejet, a ni dokončno potrjen.

Otrok, ki pleza višje, kot si je včeraj drznil, morda gradi odpornost, ki ga bo varovala pred pretiranimi strahovi vse življenje.

Skandinavski in britanski vrtci: dolgoročna praksa

Poleg akademskih raziskav je pomemben vir znanja tudi dolgotrajna praksa gozdnih in drugih vrtcev v naravi, ki v Skandinaviji delujejo več desetletij. Danska, Norveška, Švedska in Nemčija imajo za sabo generacije otrok, ki so vrtčevsko obdobje preživeli pretežno v naravi s polnim spektrom tvegane igre.

Študije, ki te prakse spremljajo (npr. delo norveške Tromsø University in danske Aarhus University), kažejo, da otroci iz vrtcev v naravi v splošnem razvijejo boljše motorične sposobnosti, boljšo samopodobo in ne kažejo povečanega števila hujših poškodb v primerjavi z otroki iz klasičnih vrtcev. Ta empirična izkušnja, zbrana skozi desetletja, je vrednejša od marsikatere kratkotrajne študije.

Kaj raziskave potrjujejo – in kaj še ni dokončno pojasnjeno

Iskrenost pri navajanju raziskav zahteva, da razlikujemo med dobro podprtimi ugotovitvami in tistimi, ki so še hipoteze. Razpoložljivi dokazi zanesljivo podpirajo:

1. Tvegana igra spodbuja razvoj grobe in fine motorike ter ravnotežja.

2. Otroci, ki imajo dovolj priložnosti za svobodno igro na prostem, so bolj telesno aktivni in kažejo boljše psihosocialno počutje.

3. Pretirana zaščita otrok pred izzivi je povezana z različnimi razvojnimi zakasnitvami in z večjo ravnijo otroške anksioznosti.

4. Poškodbe pri tvegani igri – kadar je okolje ustrezno pripravljeno – so sprejemljivo nizke.

Kje je še potrebnega več raziskovalnega dela:

• Natančni nevronski mehanizmi, preko katerih tvegana igra vpliva na razvoj možganov pri ljudeh (večina podrobnih nevroznanstvenih študij igre je narejenih na živalskih modelih).

• Dolgoročni učinki tvegane igre v zgodnjem otroštvu na odraslo duševno zdravje – to so študije, ki trajajo desetletja in so zato redke.

• Kulturne razlike: velik del raziskav izhaja iz skandinavskega in angleško govorečega kulturnega prostora, manj iz srednje- in južnoevropskega.

• Vloga različnih tipov tvegane igre za različne skupine otrok (npr. z različnim temperamentom, s posebnimi potrebami).

Takšna odkritost ne slabi argumentov za tvegano igro ampak jih krepi. Prava pedagogika ni ideologija. Je disciplina, ki se stalno uči iz dokazov in priznava, kje so njihove meje.

Slovenski in srednjeevropski kontekst

V slovenskem raziskovalnem prostoru je tema tvegane igre šele v zadnjih letih dobila sistematično obravnavo. Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta v Ljubljani in posamezni gozdni vrtci izvajajo raziskave, ki tuje modele preizkušajo v slovenskih kulturnih in okolijskih okoliščinah. V nekaterih srednjeevropskih državah (Avstrija, Nemčija, Češka) ima gozdna pedagogika dolgo tradicijo in je že del širšega raziskovalnega konteksta.

Vključitev tvegane igre v prenovljen slovenski kurikulum za vrtce je znak, da se tudi slovenski pedagoški prostor pridružuje mednarodnemu konsenzu. Sočasno pa odpira prostor za raziskave, ki bodo slovenski kontekst natančno dokumentirale in v prihodnosti postale naš lasten prispevek k mednarodni znanstveni debati.

Kaj to pomeni za vzgojitelja in starša

Raziskave niso oddaljene od vsakdanje prakse vrtca. Nasprotno, pravo strokovno delo na njih sloni. Vzgojitelj, ki pozna vsaj osnovne raziskave, se lažje sooči s skrbjo staršev, z dilemo o primerni meji in z dvomom v lastni pristop.

Praktična uporabnost raziskav:

• Pri pogovoru s starši: Sandseterjeva kategorizacija omogoča jasno razlago, kaj tvegana igra sploh je.

• Pri interni utemeljitvi: Brussonijin pregled ponuja trdno podlago za zagovor tvegane igre v vrtčevskih svetih.

• Pri oblikovanju prakse: Ball in Gill dajeta konkreten metodološki okvir za presojo tveganj in koristi.

• Pri lastni pedagoški rasti: Sandseter in Kennair pojasnita, zakaj tvegana igra ni luksuz, temveč nujen del zdravega razvoja.

Misel za konec

Raziskave o tvegani igri niso zbrane v enem tiskanem priročniku. Raztresene so po znanstvenih revijah, monografijah, konferenčnih zbornikih. A skupaj sestavljajo sliko, ki je kljub nekaterim bledim lisam izredno jasna: tvegana igra je za otroka ključna – za njegovo motoriko, njegove možgane, njegovo duševno zdravje, njegovo samopodobo.

Praksa, ki se naslanja na raziskave, ni praksa, ki otroka postavlja v eksperiment. Je praksa, ki otroka postavlja v kontekst, v katerem je narava pripravila pogoje za njegov najgloblji razvoj. In naša naloga je, da ta kontekst razumemo, ga pripravljamo z ljubeznijo in zaupamo v to, kar bo otrok v njem storil sam.

Dobra pedagogika ne izmišlja, kaj otrok potrebuje. Posluša otroka, naravo in raziskave in se nanje ustrezno odziva.

V Gozdnem vrtcu raziskave spremljamo, jih vključujemo v naše izobraževanje in jih delimo z vami. Ker verjamemo, da imajo starši pravico vedeti, zakaj mi delamo tako, kot delamo. In ker verjamemo, da prav to znanje – deljeno in razumljeno – gradi zaupanje, iz katerega rastejo samozavestni otroci.

Viri:

Sandseter, E. B. H. (2007). Categorising risky play – How can we identify risk-taking in children's play? European Early Childhood Education Research Journal.
Sandseter, E. B. H., Kennair, L. E. O. (2011). Children's Risky Play from an Evolutionary Perspective: The Anti-Phobic Effects of Thrilling Experiences. Evolutionary Psychology.
Brussoni, M. et al. (2015). What is the Relationship between Risky Outdoor Play and Health in Children? A Systematic Review. International Journal of Environmental Research and Public Health.
Tremblay, M. S. et al. (2015). Position Statement on Active Outdoor Play. IJERPH.
Gray, P. (2011). The Decline of Play and the Rise of Psychopathology in Children and Adolescents. American Journal of Play.
Gray, P. (2013). Free to Learn. Basic Books.
Ball, D., Gill, T., Spiegal, B. (2012). Managing Risk in Play Provision: Implementation Guide. Play Safety Forum.
ovey, H. (2007). Playing Outdoors: Spaces and Places, Risk and Challenge. Open University Press.