Tvegana igra - razlikovanje med tveganjem in nevarnostjo

Tvegana igra
Razlikovanje med tveganjem in nevarnostjo

Ko otrok zleze na drevo, v njegovih očeh zagledamo navadno dvoje hkrati: priložnost in grožnjo. Katera od obeh podob je resničnejša? Odgovor na to vprašanje je srčika sodobne pedagogike tvegane igre – in prav v njem se skriva največja razlika med vzgojo, ki otroka opremi za življenje, in vzgojo, ki ga pred njim zaščiti do nevednosti.

V Sloveniji je tvegana igra v zadnjem času dobila pomembno mesto tudi v kurikulumu za vrtce. S tem pa se je med vzgojitelji odprlo vprašanje, ki ga ni mogoče preslišati: kako tvegano igro v praksi izvajati varno? Odgovor se začne z besedama, ki ju v vsakdanjem govoru pogosto zamenjujemo: tveganje in nevarnost.

V slovenskem pogovoru ju uporabljamo skoraj kot sopomenki – 'tvegano' in 'nevarno' se prepletata. V pedagogiki tvegane igre pa sta to dva povsem različna pojma. Eden je razvojni motor, drugi je grožnja, ki jo je treba odstraniti. Razlikovanje med njima je prvi in najpomembnejši korak vsakega vzgojitelja ali starša, ki želi otroku omogočiti resnično učenje.

Zakaj sta ti besedi pomembni

Tveganje je izziv, ki ga otrok vidi.
Nevarnost je grožnja, ki se mu skriva.

Tveganje je tisti del igre, ki je otroku viden in razumljiv. Otrok ga prepozna, oceni, ali je izziv zanj primeren, in se sam odloči, ali bo vanj vstopil. Prav ta odločitev – pogosto tiha, notranja – je tisto, kar otroka dela močnejšega. Ne zato, ker bi premagal višino ali hitrost, ampak zato, ker je premagal lastno negotovost.

Ellen Sandseter, norveška raziskovalka, je opredelila šest kategorij tvegane igre: igra na višini, igra s hitrostjo, igra z orodji, igra ob nevarnih elementih (voda, ogenj), divja igra (rough-and-tumble) in raziskovanje samostojnosti (odmikanje, skrivanje). V vsaki od njih se otrok sooča s čutenjem, ki ga prepoznava kot 'ono na robu' – in prav tam se zgodi učenje.

Tveganje - izziv, ki ga otrok lahko presodi

Tipične značilnosti tveganja:

• otrok ga lahko zazna s svojimi čuti (vidi, sliši, čuti).

• otrok ga lahko presodi: 'Si upam? Zmorem?'

• otrok lahko vpliva nanj – odloči se za prilagoditev ali umik.

• tveganje prinaša razvojno korist: gibalno, socialno, čustveno ali kognitivno.

Nevarnost - grožnja, ki se skriva

Nevarnost je povsem nekaj drugega. Je tisto, česar otrok ne more videti, ne zaslutiti in ne presoditi. Nevarnost nima pedagoške vrednosti – ne uči ničesar, ker je ni mogoče zaznati, dokler se ne zgodi. Razlomljena veja, ki se zdi trdna. Razbito steklo v pesku. Nepritrjeno igralo. Strupena rastlina, ki je otrok ne pozna. Vse to so nevarnosti.

Naloga odraslega – vzgojitelja ali starša – ni odstranjevati tveganj ampak odstraniti nevarnosti. Kadar to zamenjamo, se zgodi paradoks: igrišča postanejo tako 'varna', da otrok izgubi priložnost za učenje, hkrati pa ni nič manj nevarna, če pod površjem ostajajo skrite grožnje.

Tipične značilnosti nevarnosti:

• otrok je ne more zaznati s čuti ali je njene razsežnosti ne more dojeti.

• otrok je ne more presoditi.

• ne prinaša razvojne koristi – le možnost resne poškodbe.

• je naloga odraslega, da jo odstrani.

Razjasnitev razlike skozi primere

Teorija postane razumljiva šele, ko jo prestavimo v prakso. Poglejmo si razliko med tveganjem in nevarnostjo v konkretnih situacijah:

1. Plezanje na drevo
Tveganje: samo dejanje plezanja, višina, napor, iskanje opor. Otrok vse to vidi in čuti.
Nevarnost: trhla veja, ki je na videz trdna, a bo počila. Otrok je ne more oceniti – to je naloga vzgojitelja, ki drevo pred igro pregleda.

2. Uporaba pravega noža za rezanje lubja
Tveganje: oster rezalec v otroški roki, pri katerem je potrebna zbranost in pravilna tehnika. Otrok se uči pozornosti.
Nevarnost: nož, ki ima zlomljen držaj, ali uporaba noža brez predhodnega pogovora in dogovora. To ni priložnost – to je past.

3. Igra v blatu
Tveganje: umazana oblačila, mokri čevlji, padec. Otrok vse to sprejema zavestno.
Nevarnost: zakopan ostri žebelj ali steklo, ki ga otrok ne vidi.

Ko odstranimo nevarnosti in pustimo tveganja, otroku podarimo prostor za presojo.

V britanski pedagoški praksi se je uveljavil koncept 'risk-benefit assessment' – ocene tveganj in koristi. Namesto da tvegano aktivnost ocenjujemo le po možnih negativnih posledicah (kaj vse se lahko zgodi slabega), jo gledamo celostno: kaj aktivnost prinaša otrokovemu razvoju in kako prevesi tehtnico v primerjavi s tveganji.

Ta preprosta sprememba pogleda marsikaj premakne. Plezanje na drevo ni več 'priložnost za zlom roke', temveč 'priložnost za razvoj moči, presoje prostora, koordinacije in samozavesti – ob sprejemljivem tveganju odrgnine ali modrice'. Odločitev je zdaj pedagoška, ne le varnostna.

Ocena tveganj in koristi – drugačna miselnost

Razlikovanje med tveganjem in nevarnostjo vzgojitelja postavi v novo vlogo. Ni več 'varnostnik', ki ustavlja vsak izziv. Postane kurator okolja in spremljevalec otrokove presoje. Njegove naloge so:

1. Pred igro pregledati prostor in odstraniti nevarnosti (trhle veje, ostre predmete, nestabilna igrala).
2. Dovoliti tveganja, ki so razvojno primerna in otroku vidna.
3. Opazovati otroka in njegovo presojo – brez prehitrega poseganja.
4. Uporabljati vprašanja namesto opozoril: 'Kaj opaziš? Kako boš splezal dol? Kje je najmočnejša opora?'
5. Dokumentirati tvegano igro – zapisi in fotografije gradijo zaupanje staršev in strokovno podlago za odločitve.

Sodelovanje s starši

Starši, ki prvič slišijo izraz 'tvegana igra', pogosto zaslišijo 'nevarna igra'. Prav zato je njihovo razumevanje razlike med obema pojmoma tako pomembno. Ko starš razume, da vzgojitelj vsak dan pred igro pregleda okolje in odstrani skrite grožnje, a hkrati otroku pusti, da pleza, skače in preizkuša, se strah umakne zaupanju.

Priporočljivo je, da vrtec v uvodnih roditeljskih srečanjih in v letnem delovnem načrtu jasno opredeli, kaj tvegana igra v njegovi praksi pomeni, katera tveganja dopušča in katere nevarnosti odstranjuje. Transparentnost gradi zavezništvo in zavezništvo je najboljša zaščita pred nepotrebnimi konflikti.

Misel za konec

Otroštvo ni čas, v katerem otroka varujemo pred svetom. Je čas, v katerem ga opremimo zanj. Razlikovanje med tveganjem in nevarnostjo je eden najpreprostejših, a najmočnejših pedagoških orodij, ki jih imamo. Ne zahteva dragih pripomočkov. Zahteva pogled, ki zna videti priložnost tam, kjer drugi vidijo le grožnjo, in grožnjo tam, kjer je res potrebno.

Gozdni vrtec je kraj, kjer tak pogled vzgajamo vsak dan. Skupaj z otroki. Skupaj s starši. Skupaj z naravo, ki je najboljša učiteljica.

Viri in priporočeno branje:
Sandseter, E. B. H. (2007). Categorising risky play. European Early Childhood Education Research Journal.
Brussoni, M. et al. (2015). What is the Relationship between Risky Outdoor Play and Health in Children?
Ball, D., Gill, T., Spiegal, B. (2012). Managing Risk in Play Provision: Implementation Guide.
Tovey, H. (2007). Playing Outdoors: Spaces and Places, Risk and Challenge.

Kaj to pomeni v vsakdanjem delu vzgojitelja