Teorija tvegane igre se navdušujoče bere, a šele v konkretnih situacijah pokaže svojo pravo vrednost. V tem članku obravnavamo deset najbolj pogostih situacij, s katerimi se vzgojitelji srečujemo v vsakdanji praksi. Za vsako ponudimo enako strukturo: kaj se v njej dogaja, kje je tveganje, kje nevarnost, kakšna je razvojna korist in kaj lahko konkretno naredi vzgojitelj.

Članek ni enkraten pregled. Je priročen vodnik, ki ga lahko uporabljate v timskih posvetih, na izobraževanjih ali kot podlago pogovorov s starši. Vsak razdelek je samozadosten, tako daga lahko vzamete, prilagodite svoji praksi in razvijate naprej.

Tvegana igra v praksi

Teorija brez prakse je bleda. Praksa brez teorije je slepa. Konkretne situacije povežejo obe.

1. Plezanje na drevesa

Drevo je prvo in najbolj naravno telovadno orodje, ki ga otrok pozna. Vsak otrok ima v sebi zgodovinsko vgrajen nagib po plezanju in drevo je tisto, ki ga v otroku prebuja najbolj pristno.

Tveganje: Višina, ki jo otrok vidi in doživlja. Napor v rokah. Iskanje najboljše opore. Strah pred padcem, ki ga otrok sam obvladuje.

Nevarnost: Trhle ali stare veje, ki otroku delujejo trdne, a bodo pod njegovo težo popustile. Ostri suhi štrclji. Veje, ki so pretanke za otrokovo težo. Drevesa poleg električnih vodnikov ali cest.

Razvojna korist: Razvoj grobe motorike, koordinacije, proprio­cepcije, prostorske presoje, samozavesti in obvladovanja strahu.

Kaj stori vzgojitelj: Pred vsako uporabo drevesa ga pregleda. Rahlo potrese glavne veje – če se zatrese ves vrh, drevo ni primerno. Preveri, ali ni v neposredni bližini ostrih kamnov ali drugih nevarnih predmetov pod drevesom. Med igro ostane v bližini, ne gleda otroka od spodaj v hrbet – raje se postavi vstran, tako da otroka lahko vidi, a ga ne sili v pogled navzdol. Pravilo: plezanje do višine, kamor je otrok splezal sam – brez dviganja od odraslega.

2. Uporaba pravega orodja – nož, žaga, kladivo

V mnogih gozdnih vrtcih po Evropi je uporaba pravega orodja že dolgo del vsakdanje prakse. Otroci obdelujejo les, strgajo lubje, žagajo veje za svoje izdelke. Prav v tej dejavnosti se kaže eno najlepših paradoksov tvegane igre – pravo orodje je varnejše kot igrača, ki orodje le posnema.

Tveganje: Oster rob, ki zahteva zbranost, počasno gibanje, pravilno držo rok.

Nevarnost: Zlomljen ali nestabilen ročaj. Orodje, ki otroku ni bilo predstavljeno. Uporaba brez predhodnega dogovora in pravil. Preveč otrok hkrati okoli istega orodja.

Razvojna korist: Izredno močno razvijanje zbranosti, drobne motorike, potrpežljivosti, samozaupanja, spoštovanja do orodja in do svojega telesa.

Kaj stori vzgojitelj: Orodje uvede postopno in ritualno. Najprej ga skupaj z otroci pregleda in poimenuje. Določi jasna pravila: kje se orodje uporablja (v 'delavnici'), kako se nosi (z rezilom navzdol), kdo ga lahko uporablja (en otrok naenkrat, s prisotnim odraslim), kako se odloži (vedno na isto mesto). Prva uporaba je vedno ob vzgojitelju – z otrokom, ki sedi ali kleči, v stabilni legi. Kasneje otrok pridobi več samostojnosti. Orodje vzgojitelj redno pregleduje glede zlomov in obrabe.

3. Igra ob vodi – potok, dež

Voda je element, ki otroka privlači z nezamenljivo močjo. Nobena igrača ne ponuja tega, kar ponuja resnični potok – zvok, hlad, gibanje, možnost, da ga otrok s svojimi prsti ustvarja in razstavlja.

Tveganje: Spolzka tla. Mokra oblačila. Padec v plitek potok. Mrzla voda v zimskem času.

Nevarnost: Nenadzorovana globina – strma brežina, tolmun. Močan tok po dežju. Onesnažena voda (kemične, fekalne snovi). Predmeti na dnu, ki jih otrok ne vidi.

Razvojna korist: Čutna integracija, razumevanje fizikalnih lastnosti vode, potrpežljivost, povezanost z naravo, skupinska igra.

Kaj stori vzgojitelj: Pred prvim obiskom potoka ga pregleda v različnih vremenskih razmerah. Določi območje, kjer je voda plitka in tla nedrseča. Z otroci vzpostavi jasna pravila (do koder sega zaščita, do tja se gre). Za otroke, ki so zelo mlajši, postavi fizično oporo – palico, ki označuje skrajno mejo. Po dežju aktivnost prilagodi ali preloži. Zagotovi, da imajo otroci primerno obutev in rezervna oblačila.

4. Skakanje z višine – štori, skale, padla debla

Skakanje z višine je ena najbolj primarnih oblik tvegane igre. V njej otrok povezuje pogum z obvladovanjem svojega telesa v zraku in ob pristanku.

Tveganje: Sila pristanka. Kratkotrajen občutek 'lebdenja'. Napetost v nogah in v trebuhu.

Nevarnost: Trda ali neravno tla. Kamni ali korenine na mestu pristanka. Višina, ki je za otrokovo raven nerealno velika.

Razvojna korist: Razvoj vestibularnega sistema, moči v nogah, koordinacije celega telesa, ocenjevanje razdalj, samozaupanje.

Kaj stori vzgojitelj: Pred skakanjem pregleda pristajalno tla – odstrani večje kamne, veje, neprimerne predmete. Spodbuja otroka, naj najprej preizkusi manjšo višino in se postopoma pomika navzgor. Ne dviguje otroka na štor, na katerega se ne more sam povzpeti. Ne objema ga pri pristanku – otrok se mora naučiti pristati sam. Če so tla mehko (mah, listje), odlično, če je trdo, izbere nižjo višino.

5. Igra z ognjem – kres, pečenje, iskrice

Ogenj je v otroških očeh eden najbolj privlačnik elementov. Tradicionalno so bile skupnosti, kjer so se otroci ob ognju učili že zgodaj, bistveno bolj zdrave kot današnja kultura popolne prepovedi. V gozdnem vrtcu je ogenj učno polje, ki mu je potrebno pristopiti postopoma.

Tveganje: Toplota, iskre, dim. Otrok čuti ogenj s kožo, tveganje za oči in ušesa.

Nevarnost: Neobvladan plamen ob vetru. Bližina tekočih gorljivih snovi. Otrok v neprimerni obleki (sintetika se tali). Odsotnost vode ali drugih pripomočkov za gašenje. Premalo odraslih.

Razvojna korist: Razumevanje elementov, spoštovanje moči narave, sposobnost predvidevanja, skupinska disciplina, socialni rituali.

Kaj stori vzgojitelj: Pred kurjenjem pripravi ognjišče v varnem prostoru (kamni, zemlja okoli, odmik od vejevja in trave). Z otroci vzpostavi 'krog spoštovanja' – območje, v katero se ne vstopa brez vzgojiteljeve bližine. Vedno pripravi vodo ali mokre krpe. Otroke obleče v naravne materiale (bombaž, volna), če je le mogoče. Kurjenje z otroki zaključi pred odhodom – pogasi do zadnje iskre. Zaveda se, da je za takšno aktivnost potrebno dodatno izobraževanje in jasno dogovorjen protokol.

6. Divja igra – lovljenje, ruvanje, rokoborba

Divja igra je ena najbolj nerazumljenih oblik tvegane igre. Odrasli jo pogosto zamenjujejo za nasilje, otrokom pa je prirojena. V njej se otrok uči razmejevati med igro in zlom ter razvija globoke socialne spretnosti.

Tveganje: Naključno trčenje, padec, odrgnina. Kratkotrajen fizični napor.

Nevarnost: Neravna ali trda podlaga. Trdi predmeti v okolici (štrleči robovi, kamni). Neuravnotežene skupine (starejši z mlajšim, precej različna teža). Prekinitev dogovora o igri (npr. udarec, ki ni več igra).

Razvojna korist: Samoregulacija, branje tujih signalov, dojemanje soglasja, telesna moč, socialna povezanost.

Kaj stori vzgojitelj: Pred divjo igro vzpostavi enostavna, jasna pravila: stop pomeni stop, nežnost ne udarcev, soglasje obeh strani. Izbere primeren prostor – mehka trava, pesek, listje. Opazuje z določene razdalje. Posreduje šele, ko igra izstopi iz dogovora (ne preventivno). Po igri izvede kratko refleksijo: 'Kako ste se počutili? Kaj je bilo najlepše? Je kdaj prišlo do česa neprijetnega?'

7. Izgubljanje iz vidnega polja – skrivanje, raziskovanje

Sandseter to kategorijo imenuje 'raziskovanje samostojnosti'. V njej se otrok za nekaj časa umakne očem odraslih – skriva se za skalo, zleze v grm, stopi za drevo. Občutek 'odhoda od očeta/mame/vzgojitelja' je za otroka velikanska pridobitev samozavesti.

Tveganje: Trenutno ločenost od odraslega. Občutek 'sam v svetu'.

Nevarnost: Pravo izgubljanje v neznanem terenu. Območje, kjer ni varnih meja (cesta, globoko jezero). Tuje osebe v okolici.

Razvojna korist: Avtonomija, notranja moč, samostojna presoja, prostorska orientacija, domišljija.

Kaj stori vzgojitelj: Pred aktivnostjo določi fizične meje območja – z otroci skupaj obhodi in označi (veje, vrvica, drevo kot mejnik). Z otroki se dogovori o klicu, ki pomeni 'vrnite se' (npr. zvižg, piščalka). Ne posega takoj, ko otroka ne vidi – raje ga po nekaj minutah iskanja preveri. Zaveda se, da je kratko 'izgubljanje' ravno tisti element, ki daje igri pedagoški učinek.

8. Igra v blatu, pesku in naravnih materialih

Blato, pesek, kamni, palice – to so osnovni 'materiali odprte igre', ki so bili otrokom vedno dostopni. V nasprotju z igračami z določeno funkcijo, otroku omogočajo neomejeno ustvarjalnost.

Tveganje: Umazanija, odrgnine od kamnov, drobni udarci s palicami. Občutek mrzlega, mokrega, lepljivega.

Nevarnost: Zakopani ostri predmeti (steklo, žeblji, kovinski odlomki). Onesnažena zemlja (če je območje neznano). Neravni ali spolzki predmeti. Palice, s katerimi se maha v bližini oči otrok.

Razvojna korist: Senzorna integracija, domišljija, ustvarjalnost, stik z naravo, razvoj imunskega sistema.

Kaj stori vzgojitelj: Pred prvo igro pregleda prostor in izloči nevarne predmete. Z otroki se dogovori o uporabi palic (nikoli proti očem, koži drugega otroka). Pusti prostor za 'svobodno igro' – ne usmerja, kaj naj iz materialov otrok ustvari. Ne posega, kadar otrok maže sebe ali oblačilo – to je del igre.

9. Gradnja zaklonišč, hišk in bivakov

Ko otroci zgradijo svoj prostor – hiško iz palic, zaklonišče iz vej, bivak iz kamnov – ne izdelujejo le fizične strukture. Ustvarjajo tudi psihološki prostor, ki ga občutijo kot svojega in od koder se lahko samozavestno podajo v svet.

Tveganje: Nošenje težkih vej, naravna nestabilnost konstrukcije, ujetost pod majhnimi podrtimi strukturami.

Nevarnost: Uporaba trhlih velikih debel, ki se lahko prevrnejo. Konstrukcije poleg prometnih poti ali v bližini vode. Premajhen prostor za izstop iz zaklonišča.

Razvojna korist: Načrtovanje, skupinsko odločanje, fizična moč, presoja ravnovesja, ustvarjalnost, ponos na izdelek.

Kaj stori vzgojitelj: Pregleda material, preden otroci začnejo gradnjo. Predlaga varnostne razmisleke z vprašanji ('Bo ta veja zdržala? Kako bomo prišli ven?'). Pusti otrokom, da gradijo na svoj način – tudi če se struktura ne razvija popolno. Po zaključku igre zaklonišča ga sme otrok obdržati – postane del vrtčevskega okolja in sčasoma se otrok nanj navaja.

10. Igra v dežju, snegu in vetru

Skandinavski izrek pravi: 'Ni slabega vremena, so le slaba oblačila.' Tvegana igra v neugodnih vremenskih razmerah uči otroka, da se svet ne ustavi takrat, ko pada dež, in da je narava privlačna v vseh svojih razpoloženjih.

Tveganje: Mokrota, mraz, spolzkost, pihanje vetra.

Nevarnost: Nevihta z izrazitim vetrom in odpadajoče veje. Led na poteh, ki ni viden. Podhladitev zaradi neprimerne opreme. Bližina vod, ki se v nevihti hitro napolnijo.

Razvojna korist: Odpornost, prilagodljivost, razumevanje narave, telesna kondicija, več izkušenj.

Kaj stori vzgojitelj: Pred odhodom preveri vremensko napoved in stanje gozda. V primeru napovedane nevihte aktivnost preloži. Zagotovi, da otroci imajo primerno opremo (nepremočljive obleke, rezervna oblačila, topla obutev). Med igro redno preverja, ali otroci niso prehladni – opazuje barvo kože, tresenje. Vzpostavi ritual vrnitve v topel prostor in prigrizek po igri v slabem vremenu.

Misel za konec

Deset situacij ni deset pravil. Je deset oken v pedagogiko, ki od vzgojitelja zahteva isto: pazljivo pripravo okolja, jasno prepoznavanje razlike med tveganjem in nevarnostjo, spoštovanje otrokove presoje in poklicno samozavest.

Vsak otrok, vsaka skupina, vsako vreme prinese svoje odtenke. Vzgojitelj, ki te situacije pozna v njihovi globini, ima v roki orodje, ki mu pomaga v vsaki konkretni odločitvi. Ne orodje, ki odgovori vnaprej – orodje, ki mu daje jasno vodilo in zaupanje.

Tvegana igra ni samo igra.
Je pedagoška drža, ki se uči iz vsake konkretne situacije.

V Gozdnem vrtcu se s temi situacijami srečujemo vsak dan. In vsakič znova nas otroci naučijo, kaj zmorejo in kaj potrebujejo. Naša naloga je, da pozorno poslušamo. In da jim – v praksi, ne le na papirju – zaupamo.

Viri in priporočeno branje:
Sandseter, E. B. H. (2007). Categorising risky play. European Early Childhood Education Research Journal.
Tovey, H. (2007). Playing Outdoors: Spaces and Places, Risk and Challenge.
Ball, D., Gill, T., Spiegal, B. (2012). Managing Risk in Play Provision: Implementation Guide.
Warden, C. (2015). Nature Pedagogy: Education for Sustainability.
Knight, S. (2009). Forest Schools and Outdoor Learning in the Early Years.
Gill, T. (2014). The Play Return: A Review of the Wider Impact of Play Initiatives.