Prosta igra predstavlja temelj otrokovega razvoja in učenja v gozdnem vrtcu. V naravnem okolju dobiva prosta igra posebne dimenzije, saj jo zaznamujeta bogastvo zaznav in odprtost možnosti. Kurikulum za vrtce poudarja, da je "prosta igra zelo pomemben način učenja otrok".

V gozdnem vrtcu se prosta igra razvija na treh glavnih ravneh: simbolni, konstrukcijski in gibalni. Vsaka od teh oblik igre omogoča specifične razvojne dosežke, hkrati pa se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Vzgojitelj skrbi za uravnoteženo prisotnost vseh oblik igre ter prilagaja svojo podporo razvojnim potrebam posameznega otroka in skupine.

Simbolna igra z naravnimi materiali

Simbolna igra v gozdnem okolju dosega izjemno bogastvo in raznolikost. Naravni materiali omogočajo transformacije, ki so v tradicionalnem vrtčevskem okolju pogosto omejene z obstojem vnaprej določenih igrač. V gozdu postane les lahko telefon, posoda za kuhanje ali avto, kamen se spremeni v dojenčka, hrano ali dragocen zaklad, listje pa v denar, čaj ali zdravilo.

Razvojni proces simbolne igre v gozdnem vrtcu sledi načelom, ki jih opredeli Kurikulum za vrtce (2025). V prvem starostnem obdobju otroci začenjajo s preprostimi dejavnostmi posnemanja, pri čemer uporabljajo naravne materiale za osnovne transformacije. Dveletni otrok lahko na primer "kuha kosilo" v luknji v zemlji, pri čemer kot hrano uporablja listje, glino ali majhne vejice.

Postopno se simbolna igra razvija v smeri dekontekstualizacije. Triletni in štiriletni otroci že uporabljajo "miselne in govorne pretvorbe", kot navaja kurikulum. V gozdnem kontekstu lahko ploščat kamen postane miza, votlo podrto deblo pa hiša ali trgovina. Ključnega pomena je verbalizacija teh transformacij, ki omogoča sodelovanje v skupinski igri in razvija otrokove govorne spretnosti.

V drugem starostnem obdobju dosegajo otroci razvojno najvišjo stopnjo simbolne igre – igro vlog. V gozdnem vrtcu se te igre pogosto navezujejo na naravne teme: otroci se lahko igrajo gozdne živali, raziskovalce, botanike, lovce na zaklad, pa tudi vloge iz družinskega življenja.

Simbolna igra z naravnimi materiali predstavlja temelj celostnega otrokovega razvoja, saj istočasno bogati domišljijo, krepi socialne veščine, razvija jezik in omogoča emocionalno izražanje. V primerjavi z vnaprej oblikovanimi igračami naravni materiali ponujajo neomejeno možnost transformacij, kar otroku daje pristno izkušnjo ustvarjalnosti in avtonomije.

Konstrukcijska igra v naravi

Konstrukcijska igra v gozdnem vrtcu predstavlja edinstveno priložnost za razvoj prostorskih konceptov, inženirskega razmišljanja in fine motorike. Naravni materiali ponujajo neomejene možnosti gradnje, sestavljanja in oblikovanja, pri čemer otroci "razvijajo koncepte količine, števila, prostora" ter "se učijo razumevanja odnosov", kot določa Kurikulum za vrtce (2025).

V prvem starostnem obdobju otroci začenjajo s preprostimi aktivnostmi, kot so nalaganje kamnov, polaganje palic v vrste ali izdelovanje kupčkov iz listja in zemlje. Te dejavnosti razvijajo osnove prostorskega razumevanja in vztrajnosti. Hkrati se otroci učijo o lastnostih materialov – kako se les obnaša drugače od kamna, zakaj se mokra zemlja bolj lepi kot suha, kako teža vpliva na stabilnost konstrukcije.

Z rastjo in razvojem postajajo konstrukcijske igre bolj zapletene. Triletni in štiriletni otroci lahko gradijo preproste mostove preko potokov, utrjujejo steze za igranje z avtomobilčki ali izdelujejo ograje za živali. Petletni in šestletni otroci pa se lahko lotevajo kompleksnejših projektov, kot so gradnja zavetišč, hišk ali celo preprostih vodnih sistemov.

Vzgojitelj podpira konstrukcijsko igro z različnimi strategijami. Opazuje otroke med gradnjo in jim omogoča neodvisno reševanje problemov. Ko otroci naletijo na ovire (na primer konstrukcija se podira), jim pomaga z vprašanji, ki spodbujajo kritično razmišljanje: "Zakaj misliš, da se to dogaja?" Kaj bi se zgodilo, če bi uporabil debelejšo palico?"

Pomembno je poudariti, da konstrukcijska igra v gozdnem vrtcu ni omejena zgolj na tridimenzionalno gradnjo. Otroci lahko ustvarjajo tudi ploskovna dela z naravnimi materiali – razporejajo liste po barvah in oblikah, izdelujejo mandale iz cvetov in semen ali oblikujejo mozaike iz različnih kamnov. Te dejavnosti razvijajo estetski občutek, matematične koncepte vzorcev in simetrije ter finomotorične spretnosti.

Rezultat konstrukcijske igre v naravnem okolju ni trajen, kar ima vzgojno vrednost. Otroci se učijo sprejemati minljivost svojega ustvarjanja, hkrati pa vrednotiti proces kreiranja bolj kot končni produkt. To spodbuja fleksibilnost mišljenja in ustvarjalno prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam.

Gibalne igre in izzivi

Gozdno okolje s svojo odprtostjo in razgibanostjo zagotavlja optimalne pogoje za gibalne izzive v naravno strukturiranem in raznolikem prostoru.

Gibalne igre v gozdu se razlikujejo od tistih v urejenih igralnicah predvsem po svoji nepredvidljivosti in variabilnosti. Vsak dan prinaša nove gibalne izzive – dež naredi površine spolzke, veter podira veje, sneg spremeni terenske oblike. To zahteva od otrok nenehno prilagajanje gibalnih vzorcev in razvija gibalne spretnosti.

Plezanje predstavlja eno osrednjih gibalnih dejavnosti v gozdnem vrtcu. Otroci plezajo po drevesih, skalah, bregovih in podrtih deblih. Pri tem razvijajo moč, koordinacijo, ravnotežje in prostorsko orientacijo. Vzgojitelj spremlja plezanje z načeli pedagoške varnosti – otrokom omogoča, da sami ocenijo svoje zmožnosti in si postavijo meje, vendar jih opozarja na potencialne nevarnosti in jim nudi podporo pri sprejemanju odločitev.

Hoja po različnih površinah predstavlja naslednjo pomembno komponento gibalnega razvoja. V gozdu otroci hodijo po blatnih poteh, skalnatih površinah, listju, snegu, po podrtih deblih, preko potokov s kamenčki. Vsaka od teh površin zahteva posebne gibalne prilagoditve in razvija zavedanje položaja telesa v prostoru.

Igre z ravnotežjem so v naravnem okolju posebej bogate. Otroci se učijo vzdrževati ravnotežje med hojo po ozkih poteh, plezanjem po nagnjenih površinah ali stati na nestabilnih podlagah. Te izkušnje so ključne za razvoj vestibularnega sistema in celotnega gibalnega aparata.

Metanje in lovljenje naravnih materialov predstavlja odličen trening za koordinacijo oko-roka. Otroci mečejo kamine v lužice, poskušajo zadeti določene cilje z vejicami, lovijo padajoče liste ali igrajo različne igre z zemljankami. Pri tem razvijajo natančnost, ocenjevanje razdalj in sil ter časovno koordinacijo gibanja.

Skupinske gibalne igre v gozdu pogosto vključujejo imitiranje živali – otroci skačejo kot zajci, hodijo kot medvedi, letajo kot ptice. Te igre razvijajo različne gibalne vzorce in hkrati bogatijo poznavanje živalskega sveta. Igre lovljenja in skrivanja so v gozdnem okolju posebej zanimive zaradi naravnih skrivališč in ovir.

Zaključek

Prosta igra v gozdnem vrtcu ni le način preživljanja časa – je otrokovo najpomembnejše delo. Ko otrok s kamnom v roki odigra celo zgodbo, ko iz vej in lubja zgradi ladjo za svoje sanje, ko spleza na drevo in z vrha pogleda v svet z drugega zornega kota, se dogaja nekaj čudovitega: uči se, kako biti človek.

Prosta igra v gozdu je tiha revolucija proti hitremu tempu, proti perfekcionizmu, proti strahu. Je vrnitev k biti, k enostavnosti, k pristnosti. In v njej raste generacija, ki bo znala razmišljati izven okvirjev, reševati probleme kreativno in se povezovati z naravo, ne kot obiskovalci, ampak kot del nje.

Prosta igra v naravnem okolju