Otroška igra predstavlja osrčje vzgojno-izobraževalnega procesa v gozdnem vrtcu, kjer naravno okolje postane neizčrpen vir priložnosti za spontano in usmerjeno igro. V skladu z določili slovenskega Kurikuluma za vrtce je igra opredeljena kot "spontana, ustvarjalna in samozadostna dejavnost, ki je notranje motivirana, svobodna in prijetna za malčka oziroma otroka". V gozdnem vrtcu se te značilnosti igre izrazijo še posebej bogato, saj naravno okolje omogoča otrokom celostno raziskovanje, odkrivanje in ustvarjanje brez prostorskih in materialnih omejitev tradicionalnega vrtčevskega okolja.

Igra v gozdnem kontekstu se odlikuje po svoji kompleksnosti in večdimenzionalnosti. Naravni materiali, kot so les, kamen, listje, voda in zemlja, stimulirajo otroško domišljijo in omogočajo neskončne variacije simbolnih transformacij. Otrok v gozdu ne more biti pasiven opazovalec – okolje ga neprestano vabi k aktivnemu raziskovanju, preizkušanju, eksperimentiranju in sodelovanju z vrstniki. Tako se ustvarja idealno okolje za razvoj otrokovih spoznavnih, socialnih, emocionalnih, gibalnih in kreativnih zmožnosti.

Prvinska igra

Rudolf Hettich, pedagog in terapevt, je razvil koncept "Urspiel" (izvorna oz. prvinska igra), ki predstavlja prvotni način igranja, mogoč le v naravi in z naravo. Ta koncept ni romantiziranje narave ali vrnitev v preteklost, temveč predstavlja najpomembnejši elementarni dostop otrok do narave v njihovem življenju in temelj za oblikovanje naravne zavesti. Prvinska igra se lahko izvaja povsod, kjer je prisotna narava - v gozdu, na travniku, ob potoku ali celo v najmanjših naravnih prostorih v neposredni bližini bivališča, če odrasli to dopuščajo.

Oblike izvornih iger so izjemno raznolike in vključujejo skakanje v luže, prečkanje skozi vodo in blato, gradnja zajezitev ob potokih, kopanje divjih tolmunov, nabiranje žabjih ikric, trganje trav in cvetov, tekanje po travnikih, lovljenje in skrivanje v grmovju, plezanjem na drevesa, metanje kamnov in storžev, gradnjo bivakov in kurjenje ognja. Vse te dejavnosti predstavljajo otrokovo naravno potrebo po raziskovanju in spoznavanju sveta.

Hettichova filozofija poudarja, da ima v izvorni igri vse smisel, tudi otrokovo "uničevanje" rastlin ali nenamerno poškodovanje žuželk med igro. Za majhne otroke namreč ne obstajajo redke rastline ali zaščitene živali, temveč le igralne priložnosti različnih kakovosti. Prvinska igra predstavlja neposredno srečanje z naravo. Gre za igrano resničnost v naravi, ne pa za znanje ali opazovanje.

Ključna značilnost izvornih iger je odsotnost tekmovalnosti, ocenjevanja ali iskanja rezultatov. V tej igri ni zmagovalcev ali poražencev, saj predstavlja dar stvarstva. Hettich razlaga, da v izvorni igri deluje ista energija, ki spravi cvet v cvet, ptico v let, čebelo k gradnji satja, oblake k gibanju in reko, da teče. Igra zato ni otroška neumnost ali tratenje časa, temveč zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in vir otrokove moči.

Zaključek

V času, ko že najmlajše usmerjamo k dosežkom in produktivnosti, jim narava ponuja prostor brez pričakovanj, brez sodbe, brez tekmovanja.

Morda je prav to največji dar, ki ga lahko gozdni vrtec ponudi: dovoliti otroku, da preprosto je. Da teče, da gradi, da raziskuje... In v teh preprostih, nesebičnih, neproduktivnih trenutkih se zgodi nekaj čudovitega – otrok postane del narave, ne njen obiskovalec. Postane del ritma, ki ne pozna ur, ocen ali standardov.

Ko se bomo nekoč vprašali, kaj smo dali naši generaciji otrok, upajmo, da bomo lahko odgovorili: dali smo jim nazaj tisto, kar jim pripada od rojstva – pravico do igre, do blatnih rok in mokrih nog - pravico do svobode. Pravico, da so otroci v svetu, ki še vedno razume jezik narave.

Otroška igra