Skupinske igre v gozdnem vrtcu predstavljajo močan instrument socialnega učenja in razvoja, ki se v naravnem okolju odvijajo na posebej avtentičen način. Kurikulum za vrtce (2025) poudarja pomen "sodelovalne igre", ki se kaže kot igra, "v kateri otroci skupaj načrtujejo igralno dejavnost in nato dogovorjene cilje skupaj zasledujejo". Gozdno okolje s svojimi značilnostmi – odprtostjo, spremenljivostjo in kompleksnostjo – ustvarja idealne pogoje za razvoj tovrstnih sodelovalnih oblik igre.

Posebnosti sodelovanja v naravnem okolju

Sodelovalne igre v naravi se razlikujejo od tistih v zaprtih prostorih predvsem zaradi svoje neposredne povezanosti z naravnimi procesi in večje potrebe po prilagajanju spreminjajočim se razmeram. Otroci morajo sodelovati pri prilagajanju vremenskim spremembam, iskanju primernih materialov, reševanju nepredvidenih izzivov in delitvi nalog glede na individualne zmožnosti posameznikov.

Razvoj skupinskih iger po starosti

Prvo starostno obdobje (1-3 leta)

V prvem starostnem obdobju (1-3 leta) se skupinske igre večinoma odvijajo kot vzporedne igre, kjer se otroci igrajo drug ob drugem z enakimi ali podobnimi materiali. V gozdnem kontekstu lahko to pomeni skupno igranje z listjem, kamni ali palicami, pri čemer vsak otrok sicer deluje samostojno, vendar je del skupne dinamike. Vzgojitelj pri tem spodbuja opazovanje, imitacijo in postopno vključevanje v skupne aktivnosti.

Asociativna igra (3-4 leta)

Asociativna igra, značilna za triletne in štiriletne otroke, v gozdu dobi posebej bogato obliko. Otroci si delijo naravne materiale, sodelujejo pri gradnji konstrukcij ali skupaj raziskujejo zanimive naravne pojave. Pri tem vsak otrok sledi svojim ciljem, vendar v okviru skupnega konteksta. Vzgojitelj podpira to fazo z postavljanjem odprtih vprašanj in spodbujanjem delitve ter sklepanjem kompromisov.

Prava sodelovalna igra (5-6 let)

Prava sodelovalna igra, ki se razvije pri pet in šestletnih otrocih, v gozdnem vrtcu doseže izjemno kompleksnost. Otroci lahko skupaj načrtujejo in realizirajo večdnevne projekte, kot so gradnja hiške, urejanje gredice, ustvarjanje gozdne poti ali organizacija ekspedicije za iskanje določenih rastlin ali živali. Te dejavnosti zahtevajo poglobljeno komunikacijo, delitev vlog, koordinacijo aktivnosti in vztrajnost pri doseganju skupnih ciljev.

Prilagajanje naravnim ritmom

Posebnost sodelovalnih iger v gozdnem vrtcu je njihova povezanost z naravnimi ritmi in procesi. Otroci se morajo prilagajati vremenskim razmeram, sezonskim spremembam in naravnim ciklusom. To jih uči fleksibilnosti, prilagodljivosti in razumevanja naravnih zakonitosti. Če na primer načrtujejo piknik na prostem in začne deževati, se morajo skupaj odločiti za alternativno aktivnost ali prilagoditi izvirni načrt.

Naravna delitev vlog

Vloge v skupinskih igrah so v naravnem okolju pogosto bolj fluidne in funkcionalne kot v strukturiranem okolju. Otrok, ki dobro pozna rastline, lahko postane vodja pri botaničnih raziskavah. Otrok z dobrimi plezalnimi sposobnostmi lahko prevzame vlogo pri doseganju višje ležečih predmetov. Ta naravna delitev vlog omogoča vsakemu otroku, da prispeva svoje posebne talente k skupnemu uspehu.

Reševanje konfliktov v naravi

Reševanje konfliktov v skupinskih igrah na prostem zahteva posebne spretnosti. Ker so otroci odvisni drug od drugega pri doseganju ciljev in ker je fizična ločitev v naravnem okolju manj mogoča kot v igralnici, se morajo naučiti konstruktivnih načinov reševanja nesoglasij. Vzgojitelj jih pri tem podpira z modeliranjem komunikacijskih tehnik in mediacijskimi spretnostmi.

Etična dimenzija in okoljska zavest

Povezanost z naravo daje skupinskim igram posebno etično dimenzijo. Otroci razvijajo skupno odgovornost do naravnega okolja, v katerem se igrajo. Učijo se principov "ne puščaj sledi", spoštljive uporabe naravnih materialov in skrbi za živa bitja, ki jih srečajo med igro. Ta skupna skrb za okolje krepi občutek skupnosti in razvija okoljsko zavest.

Vloga vzgojitelja

Vzgojitelj pri vodenju skupinskih iger v naravnem okolju uporablja strategije facilitacije, ki spodbujajo otroško participacijo in lastništvo nad igralnim procesom. Namesto direktnega usmerjanja postavlja vprašanja, ki spodbujajo skupno razmišljanje: "Kaj mislite, da potrebujemo za ta podvig? Kako se lahko dogovorimo, da bo vsakdo prispeval k naši igri? Kaj lahko naredimo, da naša igra ne bo škodila živalim in rastlinam?"

Globlja medsebojna povezanost

Končni cilj skupinskih iger v gozdnem vrtcu ni le razvoj socialnih spretnosti, ampak tudi globlje razumevanje medsebojne povezanosti – med otroki, med otroki in naravo ter med lokalnimi in globalnimi ekološkimi procesi. Te izkušnje oblikujejo temelj za razvoj ekološke zavesti, demokratične participacije in odgovornega državljanstva.

Zaključek

Otroška igra v gozdnem vrtcu predstavlja temeljni mehanizem učenja in razvoja, ki v naravnem okolju dosega edinstveno bogastvo in avtentičnost. Prosta igra z nestrukturiranimi naravnimi materiali, tvegana igra ter skupinske in sodelovalne oblike iger se v gozdu naravno prepletajo in omogočajo celostni razvoj otrokov na vseh področjih; gibalnem, spoznavnem, socialnem, čustvenem in ustvarjalnem.

Vzgojiteljeva vloga pri igri v gozdnem vrtcu je vloga občutljivega opazovalca in diskretnega podpornika, ki zagotavlja varnost ter spodbuja otrokovo samostojnost. Pomembno je, da ne posega prehitro v igralni proces, temveč dovoljuje otrokom, da sami raziskujejo, eksperimentirajo in rešujejo izzive.

Igra v naravnem okolju tako postane most med otrokom in svetom. Omogoča mu razvoj kompetenc, potrebnih za življenje, hkrati pa gradi globoko povezanost z naravnim svetom, ki bo oblikoval njegovo identiteto in vrednote v prihodnosti.

Skupinske in sodelovalne igre v naravi