Tvegana igra in razvoj možganov

Tvegana igra in razvoj možganov

Ko gledamo otroka, ki pleza na drevo, skače s štora ali se vrti, ne vidimo le telesne aktivnosti. Vidimo otroške možgane pri delu – v najbolj intenzivnem, najbolj učinkovitem laboratoriju, kar ga narava pozna.

Sodobna nevroznanost potrjuje, česar so pedagogi intuitivno vedeli stoletja: možgani se najbolje razvijajo v gibanju, v izzivu, v negotovosti – torej natanko v okoliščinah, ki jih ponuja tvegana igra.

Možgani otrok se razvijajo skozi telo.
Tvegana igra je njihova najboljša hrana.

Pogosto pozabimo, da so možgani del telesa. Nastajajo, dozorevajo in se organizirajo preko čutov. Predvsem preko tistih čutov, ki jih v šoli redko omenjamo: ravnotežja (vestibularni sistem), zaznavanja položaja in napetosti v lastnem telesu (propriocepcija) ter dotika (taktilni sistem). Vsi trije se najbolj razvijajo takrat, ko se otrok giblje v zahtevnem, nepredvidljivem okolju. Drugače povedano: ravno takrat, ko se igra tvegano.

Otrok, ki hodi po deblu, ne vadi samo ravnotežja. Njegovi možgani v delčku sekunde obdelujejo informacije iz notranjega ušesa, očesa, stopal, gležnjev, bokov in trupa ter jih usklajujejo v natančen motorični odziv. Ta proces ni preprosta telovadba ampak intenziven trening , ki aktivira male možgani, možganskim deblom in skorjo velikih možganov.

Vestibularni sistem v notranjem ušesu otroku pove, kje je njegova glava v prostoru. Razvija se od rojstva, najintenzivneje pa prav v predšolskem obdobju ob zibanju, plezanju, vrtenju, guganju, skakanju. Dobro razvit vestibularni sistem je temelj za pozornost, koordinacijo oči in rok, občutek za prostor ter – presenetljivo – tudi za kasnejše branje in pisanje.

Otrok, ki se vrti v krogih in se nato ustavi, izpolnjuje globoko razvojno potrebo, ki jo je narava vgradila v njegov živčni sistem. Če ta potreba ostane nezadovoljena, se pogosto kaže kasneje kot težave s pozornostjo, nerodnost, izogibanje gibanju.

Propriocepcija je sposobnost občutenja lastnega telesa brez gledanja. Je tisto, kar nam omogoča, da z zaprtimi očmi vemo, kje je naša roka, kako močan je naš prijem, koliko moči potrebujemo za skok. Razvija se ob dejavnostih, pri katerih se telo obremenjuje, ob plezanju, visenju, nošenju, potiskanju, vlečenju, skakanju z višine.

Otroci, ki imajo veliko priložnosti za tako gibanje, razvijejo finejši občutek za lastno telo in posledično večjo zbranost in samozavest. Nasprotno pa otroci, ki večino dneva presedijo v mehkih stolih in na gladkih tleh, pogosto pokažejo znake, kot so nerodnost, pretirana utrujenost, težave pri pisanju ali izogibanje telesnim izzivom.

Prefrontalni korteks, sprednji del možganov tik za čelom, je središče tistega, čemur pravimo izvršilne funkcije: načrtovanje, zadrževanje impulzov, preklapljanje med nalogami, delovni spomin, odločanje. Ta del možganov dozoreva dolgo, vse do zgodnje odraslosti, a njegovi temelji se postavljajo prav v predšolskem obdobju.

Raziskovalec Sergio Pellis, eden vodilnih raziskovalcev igre pri sesalcih, je v številnih študijah pokazal, da divja igra (rough-and-tumble) pri mladičih pomembno prispeva k razvoju prefrontalnega korteksa. Otroci, ki imajo priložnost za pravo, pristno divjo igro kot so ruvanje, rokoborbo, lovljenje, zasledovanje, razvijejo boljšo samoregulacijo in socialno presojo. Ne 'kljub' temu, da se igrajo 'divje', ampak prav zaradi tega.

Divja igra ni nasprotje samoregulacije. Je njena šola.

Norveška raziskovalka Ellen Sandseter je s sodelavci razvila hipotezo o antifobnem učinku tvegane igre. Njeno izhodišče je preprosto, a prelomno: tvegana igra ni le zabava ampak je evolucijsko vgrajen mehanizem, s katerim se otrokovi možgani učijo obvladovati strah.

Ko otrok pleza višje, kot si je drznil prejšnji dan, njegov živčni sistem doživlja nadzorovan stres: srce pospeši utrip, dihanje se poglobi, izločajo se stresni hormoni. In ko otrok uspe, ko pleza višje, skoči dlje, premaga negotovost, se ta stres umakne občutku obvladovanja. Možgani si zapišejo: 'Zmogel sem.'

Ta zapis ni le spomin. Je gradnja nevronskih poti, ki otroka kasneje v življenju bolje oborožijo pred anksioznostjo in pretiranimi strahovi. Raziskave kažejo, da otroci, ki so prikrajšani za tvegano igro, pogosteje razvijejo pretirano zaskrbljenost in se pogobajo izogibajo izzivom. Odvzeti tvegano igro tako ne pomeni 'zaščititi', marveč pomeni prikrajšati otroka za mehanizem, ki ga je narava oblikovala milijone let.

Telesna aktivnost spodbuja izločanje snovi, ki jo raziskovalci imenujejo BDNF (brain-derived neurotrophic factor) – nekakšno 'gnojilo' za možgane. BDNF podpira rast novih nevronov, okrepi obstoječe povezave in pospešuje učenje. Raziskave kažejo, da raven BDNF naraste po intenzivnem gibanju, ko je tek, plezanje, skakanje.

Ko otrok teče po gozdu, ne trenira le nog. Pripravlja svoje možgane na naslednje učenje. To pojasnjuje, zakaj otroci po aktivni igri na prostem pogosto bolje sodelujejo v mirnih dejavnostih. Kar pomeni, da igra ni nasprotje učenja, temveč je priprava nanj.

Pomembno je razlikovati dva tipa stresa. Toksični stres, to je dolgotrajen, nenadzorovan, brez podpore odraslega, ki škoduje razvoju otroških možganov. To so na primer nenehno kričanje, kazen, občutek nevarnosti. Nasprotno pa pozitivni stres, ki je kratkotrajen, obvladljiv, s prisotnim in zaupanja vrednim odraslim v bližini, ta pa krepi otrokovo vzdržljivost in odpornost.

Tvegana igra je odličen primer pozitivnega stresa. Otrok ga izbere sam, sam ga odmeri, sam ga zaključi. Ob sebi ima vzgojitelja ali starša, ki ne posega, a je na voljo. V takih okoliščinah se gradi tisto, kar raziskovalci imenujejo vzdržljivost oziroma otrokova psihična prožnost.

V digitalni dobi se vedno bolj zastavlja vprašanje, ali lahko zaslon, video igra ali virtualno okolje nadomestijo telesno tvegano igro. Iz vidika razvoja možganov je odgovor jasen: ne morejo.

Zaslon namreč ne aktivira vestibularnega sistema, propriocepcije, ravnotežja ali koordinacije celega telesa. Ne sproži resničnega stresa, ki bi ga otrok lahko predelal z gibanjem. Ne vključuje več čutov hkrati. Ne gradi nevronskih poti, ki so nastale, ker se je otrok s svojim telesom preizkušal v resničnem prostoru. V tem smislu zaslon ni vrednostno nevtralna izbira ampak je izbira, ki otrokovih možganov ne hrani tako, kot to počne gozd.

Razumevanje nevroznanstvenega ozadja tvegane igre preoblikuje vlogo odraslega. Dovoljevanje tvegane igre ni stvar osebne drznosti ali prilagodljivosti posameznega vzgojitelja. Je strokovna odločitev, ki izhaja iz razumevanja otrokove razvojne potrebe.

Konkretno to pomeni:

• Otroku zagotovimo vsakodnevno priložnost za plezanje, skakanje, vrtenje, hojo po neravnih površinah.

• Ne prekinjamo igre, ki je zahtevna, a razvojno primerna, tudi če sami čutimo napetost.

• Ne preprečujemo divje igre, postavimo pa ji jasne meje (stop, nežnost, soglasje).

• Otroka spremljamo s prisotnostjo, ne z nadzorom. Naša bližina je varovalo, naša miselna odmaknjenost pa pogoj za otrokov razvoj avtonomije.

• Staršem pojasnimo, zakaj tvegano igro izvajamo, ne le kot pedagoško izbiro, ampak kot nevroznanstveno utemeljeno prakso.

Ko otrok spleza višje, kot si je drznil, njegovi možgani zgradijo novo povezavo. Ko skoči z višine, ki se mu je prejšnji teden zdela prevelika, utrdi nevronsko pot. Ko se z vrstniki pomeri v ruvanju, razvija prefrontalni korteks. Ko se nasmeje od ponosa, ker je uspel, mu narava izloči hormone, ki okrepijo spomin na ta uspeh.

Tvegana igra ni tveganje za otrokov razvoj. Je njegov pogoj. Vsak dan, ki ga otrok preživi v gibanju, izzivu in naravi, je naložba v možgane, ki jih nobena učilnica kasneje ne bo mogla nadomestiti. In prav tu – med koreninami, vejami in blatu naš gozdni vrtec gradi temelje, na katerih bodo naši otroci gradili svoje življenje.

Viri in priporočeno branje:

Sandseter, E. B. H., Kennair, L. E. O. (2011). Children's Risky Play from an Evolutionary Perspective: The Anti-Phobic Effects of Thrilling Experiences

Pellis, S., Pellis, V. (2009). The Playful Brain: Venturing to the Limits of Neuroscience

Panksepp, J. (1998). Affective Neuroscience: The Foundations of Human and Animal Emotions

Gray, P. (2013). Free to Learn. Basic Books

Brussoni, M. et al. (2015). What is the Relationship between Risky Outdoor Play and Health in Children? IJERPH

Ratey, J. J. (2008). Spark: The Revolutionary New Science of Exercise and the Brain

Možgani kot telesni organ

Vestibularni sistem - čut, na katerega pogosto pozabimo

Propriocepcija - občutek lastnega telesa

Izvršilne funkcije in prefrontalni korteks

Antifobni učinek - kako tvegana igra ščiti pred anksioznostjo

Gibanje, BDNF in rast možganov

Dober in škodljiv stres

Zakaj zasloni ne morejo nadomestiti plezanja

Kaj to pomeni za vzgojitelja in starša

Misel za konec