Otrok z iskrico v očeh

Prvi utrinek – zgodba, ki sem jo slišala od učiteljice, gre nekako takole:

Učiteljica nadomešča zadnjo uro in se odloči otroke peljati na šolsko igrišče. Utrujeni so in svež zrak jim bo povrnil svežino. Otroci se veselo zapodijo, neka deklica pa ostane pri njej in se ne nikamor gane.

“Pojdi se vendar igrat. Res se lahko!”, se učiteljica zasmeji.
“Ne smem,” pravi deklica.
“Zakaj pa ne?”, malce osuplo vpraša učiteljica.
“Mama mi ne dovoli.”
“Joj, zakaj pa ne?”, zdaj osuplo vpraša učiteljica.
“Ker imam nove nogavice.”
“Ja, in? Tudi v novih nogavicah se igramo. Čisto zares,” se učiteljica smeji.
Deklica ponosno in čisto resno odgovori: “Ne smem. Stale so šestinsedemdeset evrov!”

Kakšno sporočilo deklica z nogavicami za šestinsedemdeset evrov pravzaprav dobiva? Da njeno počutje ni pomembno, da je pomembno le, da nosi neke drage nogavice (ki so bile verjetno narejene nekje v “tretjem svetu” za manj kot cent, s strani sramotno malo plačanih delavcev, srčno upam da vsaj odraslih)? In koliko je pri nas takih otrok...

Saj ne, da sem sama kaka cvetka. Sicer me stvari, z znamko ali brez nje, sploh ne prepričajo, pač pa druge traparije. Sinovo začetno navdušenje za igranje flavte je že zdavnaj izpuhtelo in je zagotovo ne igra s kakršnimkoli žarom v očeh (kljub čudoviti učiteljici). Pa ne vem zakaj vztrajam. Da je to dobro za njegov razvoj, menda.

(In se tolažim, da večino popoldnevov vseeno svobodno umazan preživi v gozdu, na igrišču, na vrtu, ali v parku).

Zakaj le smo pri nas tako zaplonkani?

Drugi utrinek – izpred nekaj let, iz neke severne dežele. Zunaj piha, dež naletava, prijateljičin triletnik pa je skoraj do kolen zakopan v blato. Včasih skoči, da mu blato ja pljuskne čisto do oči. Polzi mu skozi prste in včasih si ga malo kane še na vrh kapuce. Mama ga mirno opazuje in se mu včasih nasmehne.

S svojo (takrat še mnogo večjo) zaplankanostjo pomislim: “Joj, le kako lahko imaš tako umazanega otroka!”

Njegove oči pa žarijo! Kako neverjetno zabavno!

Res, ljudje na severu naše celine se gromozanskega pomena “naravnega otroštva” veliko bolj zavedajo. Četudi so podnebni pogoji mnogo manj prijazni kot pri nas, skoraj ekstremni – z ostrim vetrom, neverjetno dolgo sivo zimo s čisto kratkimi dnevi. Pa vsem dežjem, ki kar ne neha naletavati.

Otroci pa so, zares, vsaj večina, v vsakem vremenu zunaj. In to vsak dan! In tudi to njihovo grozovito dolgo, temno zimo preživijo žareči, svobodni, in brez prehlada!

Ja, otrok, ki živi naravno, svobodno otroštvo. Jaz bi ga opisala nekako takole:

To je otrok, ki pleza in pleza in pleza – na drevesa, po grmovju, na ograje! Brez kričeče spremljave odraslih, ne tistih, ki prepovedujejo oziroma zapovedujemo, da je to nevarno in naj takoj pride dol, pa tudi ne tistih, ki ga spodbujajo, naj spleza še više, da bo ja junak. Ker se – res, sam – ustavi, ko varnosti več ne čuti. In zleze nazaj na varno. Ja, tako otrok skuša svoje meje.

To je otrok, ki skače! Po lužah, čez veje in štore. Čez kotanje in jamice in potočke. In seveda kdaj pristane točno na sredi najbolj blatne mlakuže!

To je otrok, ki se kotali! Po sosednjem hribu, čez krtine, čez strmine, in kdaj tudi čez kravje kakce.

In tudi štrbunkne, seveda. Ki si pridela modra kolena in veliko, veliko prask (pri nas se temu pravi bojne rane).

Ki natančno opazuje polža, ki leze po mokri poti! Kako se sveti njegova sled!

Ki lovi kačjega pastirja, ki neverjetno spretno krmari nad močvirjem!

Ki obrne vsak kamen v plitvem potočku, ker nikoli zares ne veš, kakšen zaklad bo spodaj!

Ki gradi most čez ta potok, iz kamnov in vej, ki ležijo naokoli. In to znova in znova, ker mu potoček čez noč most odnese.

Ki ve, katere ptice se v zgodnji pomladi najprej oglasijo. Ki pozna tiste, ki ščebetajo, pa tiste, ki žvrgolijo, pa tiste ki se oglašajo nekako tako kot: “tiča-tiča”.

Ki pozna okus zgodnjih robid, tistih kislih, in pravih gozdnih jagod. In pečenih kostanjev, ki jih je nabral sam! Pa čisto pravih jurčkov, ki jih je sam odkril! Kakšen ponos! Kako neprimerljivo slastni so takšni jurčki! In ki pozna tudi okus blata. Seveda, tudi to se kdaj poskusi ;)

In seveda, ta otrok pozna vse zimske radosti, če je le zima radodarna s snegom! Najboljše in najbolj zabavno je vsekakor dričanje po najbližjem kuclju.

To je otrok, ki spremlja, kako se spreminja narava. Ki vidi, čuti in dojema, kako se iz brstov razvijejo svetlo zeleni, mehki listki, ki kasneje ustvarijo gosto senco, čudovito zaščito pred soncem v poletni vročini. In se spet kasneje obarvajo v same barve ognja! In kar naenkrat počasi začnejo odpadati... In takrat zgradi kup iz suhega listja in skoči vanj! In spet kasneje opazuje gole veje, ko na videz vse globoko spi... In potem opazuje in čaka, da se iz brstov znova razvijejo nežni listki... Kakšen čudež je vse to!

Ja, to je otrok, ki življenje IZKUŠA. Izkuša, z vsemi čutili. In s srčkom.

In zvečer zaspi do konca utrujen, poln novih izkušenj in – z iskrico v očeh! In – z veliko verjetnostjo – novo luknjo v nogavicah. Ali pa hlačah.

Avtorica prispevka: dr. Špela Zajec

Otrok z iskrico v očeh
in luknjami v nogavicah